[ Pobierz całość w formacie PDF ]
z Jegal. Gosposka mu ni mogla do ivega zaradi 0 ole.
Natanko je vedel postavo, ki je 0 tela kilometre.
Ko bom velik, pojdem z doma, je namignil Janez
Tonetu. Spogledala sta se in se razumela, eprav nista
ni vedela o svetu.
Doma je dolgas, je dodal Tone in oba sta otono
gledala na ravan, kjer je pozvanjalo in se vse smejalo,
kjer so bili fantje lepo obleeni in je vsakemu dal oe kaj
okroglega: Na, ker si bil priden.
Ko pa sta zagledala mater, ki se je udno postarala, se
jima je zasmilila. Skrb ji je izglodala na obrazu globoke
brazde, oi so se ji vdrle in roke splahnele.
Rasto ti pa, rasto otroci, je menil postaven kmet iz
doline, ki se je mudil na Gontah.
53
LOVRA
BESeDA
Bo e, je odrezal Lovra. Otroci pa so zbeali k ma-
teri, kot bi jih bilo strah pred oetom in pred neznanim
mo0 kim.
Lovra, ali kaj hodijo v 0 olo? je zastavil kmet iz do-
line.
Jih sam uim, je odrezano odgovoril oe.
In kr0 anski nauk? je v0 ipnil kmet in ga prodirno
pogledal. Lovra mu je odgovoril s tako strupenim po-
gledom, da je mo umolknil.
Pojdiva gledat smreke, e bodo zate, se je Lovra
obrnil na stezo proti grapi.
Mrak je e bil, ko se je Lovra vraal. Preden je bil
doma, se je mrak zgostil v temo, da je kar tipal pot pred
seboj. Zna0 el se je na svojem kopi0 u in zdelo se mu je,
da tudi tu raste ko0 ata breza in proti brezi prihaja sta-
ra mati Ana, vsa solzna in bleda.
Vrgel se je na posteljo in ni na0 el misli, ki bi mu bila
v tolabo. Zadremal je, pa ga je prebudil jok in v joku je
razlono ul pro0 njo: Oe, ne bodi tak! Poglej otroke:
e si jim ivljenje dal, jim daj 0 e ljubezni.
Zamahnil je z roko, da bi se otresel nev0 enih misli in
spominov, in se zavil v odejo.
Drugi dan je nakrmil konje, v dolini naloil oglje in ga
peljal v mesto.
Cesta me sprevedri, ni vrag.
54
LOVRA
BESeDA
X.
troci so Lovrau dora0 ali v hlapce in dekle.
OJero je vse to bolelo in oklepala se je otrok z vso
nenostjo. Iz strahu so se bolj ravnali po oetovi volji,
vse drugo jih je pa nerazdruljivo vezalo z materjo; kar
mehko jim je bilo pri du0 i, kadar se je oe odmaknil
zdoma.
Babe ne znate z otroki! je trdil Lovra in ni strpel,
da bi Jera vlila otrokom v du0 e svoje mehko ustvo, ki je
bilo vedno skrito in ni smelo pogledati v moev obraz.
Ti bi rad, da bi bili otroci ivina brez du0 e! mu je
ugovarjala Jera in vselej jo je zabolelo pri teh besedah,
ker je vedela, da jo bo mo zasmehoval in ji opona0 al
njeno dedi0 ino.
Kaj bo0 blebetala, jaz e vem, kaj delam. Mev je e
tako dosti na svetu; pa naj bi bili 0 e moji otroci, nak! e
dostikrat sem ti povedal, da se ti ne spreume0 na take
stvari. Pa prav vse babe ste enake. Vsaka prei in i0 e,
kako bi otroke odvrnila od oeta in jih priklenila nase,
da bi uveljavila svojo voljo v hi0 i. Pri nas ne pojde tako.
Zato jih pa ne me0 aj, svoje naredi, vse drugo pusti
meni.
55
LOVRA
BESeDA
Saj ti vse pustim; toda e jih e v 0 olo ne pusti0 , bi jih
pustil vsaj v cerkev. Vsi ljudje se e zgledujejo in vsak te
obsoja in pomiluje otroke.
Pomiloval bi vsak, redil bi jih pa nihe. Zato pljunem
na pomilovanje in zgledovanje. Kar bi se v 0 oli nauili v
0 estih letih, jih nauim sam v dveh zimah; in e jim vte-
pem v glavo, da ne smejo goljufati, krasti, ubijati, jim ni
treba v cerkev, da ve0 !
Jera je obmolknila in oi so se ji orosile. Ne bo0 imel
sree, Lovr, vse mi pravi, da ne. Tudi otroci ne, radi
tebe.
Bei no, bei, ti vedno sanja0 ! Zaloputnil je vrata,
zaokrenil na dvori0 u voz in mu snemal kolesa in mazal
osi.
Hudnika! je zarenal, kadar ni 0 lo po njegovi volji,
in za0 kripali so opleni.
Jera je bila po toliko otrocih vsa nadlona in tekih del
ni ve zmagovala. Lovraa je to jezilo, vendar je jezo pr-
ikrival; mislil si je pa vedno: Prekleto, babe so res zani.
e bi bili mo0 ki tako kilavi, bi svet od lakote mrl. Zakaj pa
meni ni ni, pa naj sem premoen, ali naj nesem dva cen-
ta na pleih v hrib, ali pa naj me pii gad .
Jera je bila res veinoma doma, zbirala fiol in ito za
seme; pa 0 ivala je krpo na krpo iz debelega platna s hod-
nino nitjo. V robidovju in grapah so otroci raztrgali vse
in 0 ivanja ni bilo nikoli konca. Kuhe ni bilo posebne in
56
LOVRA
BESeDA
tudi v redu ne: vasih je druina pri0 la od zajtrka 0 ele k
veerji in ni ni godrnjala. Lovra se je usedel za mizo:
No, pa se sedaj nametajmo. Mole so jedli, le lice so
roljale in zvonile po skledi do zadnjega griljaja, e ni
Lovra odmaknil sklede in jo potisnil pred najmlaj0 o,
Milko.
Ali je 0 e kaj? je vekrat vpra0 al Lovra, ko je vsega
tako hitro zmanjkalo iz sklede.
Kaj naj bi pa skuhala?
Otroci so se spogledali in pritajeno nasmehnili.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]