[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Le dobro si jo oglej, mu je odgovoril Elija in ga je
o0 vrknil iznad rame s hudobnim pogledom.
145
TROJE POVESTI
BESeDA
Pri0 li so do krme, posedli so za dolge mize, Elija je
nosil steklenico za steklenico in je toil po vrsti z vajeno
roko. Nad vse mere je bil posluen, gladek in prijazen.
Bodite danes moji gostje, kakor sosed pri sosedu, je
rekel.
Pili so. V prvo kapljo je utonil strah, v drugo je utonila
bridkost, iz tretje e se je vzdignilo sladko veselje. V
nobenem srcu ve ni bilo misli na Grajarja in na ru-
been.
Kaj pa gleda0 in aka0 ? Vzemi harmoniko, ali pa usta
odpri, je ukazal krmar ciganu.
Cigan je zagodel, ali bila je alostna romarska pesem.
Ali se ti blede? je vzkliknil krmar.
Komaj pa je tako vzkliknil, je ves osupnil; zakaj gost-
je vsi, kakor so bili e vinski, so zapeli tisto alostno ro-
marsko pesem. Tudi njih obrazi so bili nenadoma potrti
in trudni; obrazi romarjev, ki se muijo prepevaje po
strmem klancu vkreber.
Cigan se je zasmejal, mahoma je presekal romarsko
na sredi in je zagodel pre0 erno poskonico; obrazi so se
zvedrili, kakor da bi bil trenil in skozi odprta okna se je
razlegla po dolini vesela fantovska pesem.
To je beseda prava! se je razveselil krmar.
Do mraka so pili in prepevali Elijevi gostje. O mraku
pa je stopil eden izmed njih pred hi0 o in se je vrnil v kr-
mo tako bled, kakor da je bil ugledal samo smrt. Odprl
146
TROJE POVESTI
BESeDA
je usta, da bi govoril, ali beseda ni 0 la z jezika, le z roko
je pokazal proti durim.
Ej, kaj bi pa bilo, je rekel drugi, stopil je pred hi0 o,
pa se je vrnil prav tako bled.
Nato so vstali vsi, streznili so se mahoma, kakor s
snenico politi in do mozga jih je spreletel strah. Ko pa
so stopili pred hi0 o, so se razbegnili, kakor da je bila
boja roka udarila mednje.
Na tepki pred krmo je visel Grajar; truplo se je v
vetru narahlo pozibavalo, gola glava je klonila globoko
na prsi. Pod tepko je leala lestev, ki jo je bil pristavil.
Eliju so se za0 ibila kolena.
Ljudje! Sosedje! Hlapec! je klical s hripavim glasom.
Ali nikogar ni bilo. Hlapec se je zaprl v hlev, kmetje pa
so beali v dolino in se niso ozirali.
Stopil je v krmo, izpil je na du0 ek poln kozarec vina
in se je vrnil pred hi0 o. Teko sopihaje je vzdignil lestev,
prislonil jo na vejo ter stopal poasi in trepetajo, klin za
klinom. Veja se je udajala in zibala. Oklenil se je veje z
levico ter je z desnico prerezal vrv; zamolklo je udarilo
truplo v travo. Ali v svoji grozi je bil zamahnil tako sle-
po in krepko, da se je lestev nagnila ter je tre0 il na tla
naravnost na truplo, lice do lica. Planil je in je zakrial
tako silno, da so ga sli0 ali v dolini do zadnje hi0 e. Ko je
udaril z glavo ob mrtvi obraz, se mu je zazdelo, da so ga
147
TROJE POVESTI
BESeDA
pogledale bele oi in da so se mrtva ustna hudobno na-
smehnila.
Pobegnil je v hi0 o, zaklenil vse duri in zadelal vsa
okna. Svetilko v veliki izbi je privil, da je gorela 0 e svet-
lej0 e, v svoji podstre0 ni izbi pa je prigal dvoje sve ter
je legel obleen na posteljo; odel se je z dvema plahta-
ma, ali od glave do nog se je tresel od mraza.
Tisto no ni spal krmar Elija in tudi po dolini so bila
vsa okna svetla.
148
TROJE POVESTI
BESeDA
IV
agrebli so Grajarja v neblagoslovljeno zemljo in
Zkmalu je prerasel plevel njegov grob. Teden dni so
bili osojni0 ki farani hudo potrti in so hodili raj0 i v cer-
kev nego v krmo. Tudi se jim nikoli poprej ni toliko in
tako neprijetno sanjalo. Grajar je pa umrl, ali gre0 nim
du0 am ni dal miru in prikazal se je v dolini osojni0 ki
vsako no, veraj onemu, danes temu. Brez klobuka je
bil, ves bled in zelen v obraz, roke pa je imel zatekle.
Tudi stari Potnik ga je videl takega in ves se je tresel
od groze, ko je zjutraj oznanil sosedom to zgodbo.
Vraal se je domov ob pozni uri, a ker je bila pot dolga,
no pa topla, je legel pod klancem v travo, da bi zadre-
mal. Ali komaj je zatisnil oi, je teko zasoplo in zavz-
dihnilo deset korakov pod njim in v klanec je stopil
Grajar, prav tako upognjen in beteen, kakor je zme-
rom hodil. Potnik se je pokrial ter je obgovoril ubogo
du0 o:
Kaj da hodi0 po teh krajih 0 e po svoji hudi smrti?
Za svoje grehe delam pokoro, je rekel Grajar, ka-
kor jo bo0 ti delal za svoje.
149
TROJE POVESTI
BESeDA
In je 0 el poasi v klanec, upognjen do pas, kakor da
bi skalo nosil na hrbtu.
Pijan si bil in sanjalo se ti je, mu je oital neveren
sosed. Grajar je mrtev in pokopan, trava mu e raste
na grobu.
Ali drugi sosedje niso bili takih misli.
Niso babjeverne sanje. Kdo izmed nas ga ni e videl?
Bog mu daj veni mir, nas pa obvaruj vsega hudega.
Kakor slana je leal strah na srcih. Teden dni ni sli0 ala
osojni0 ka fara ne vriskanja, ne prepevanja, ne vesele
besede.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]